MuraDrava
 
 

Sv. Martin na Muri

Sv. Martin na Muri

Sv. Martin na Muri

Sveti Martin na Muri nahaja se v dolini, med zadnjimi severnimi griči medžimurskih vinogradov proti reki Muri. Je ena izmed najstarejših župnij in naselij v zgornjem delu Medžimurja.

Tukaj je nekoč čez reko Muro šla znana rimska cesta od Ptuja proti Lendavi.

Občina Sveti Martin na Muri je področje, kjer se reka Mura izliva v nacionalno ozemlje Republike Hrvaške in peripanonsko področje se začne spreminjati v perialpsko. Zaradi tega se na področju Občine jasno razlikujeta dva reliefa: nižinski – severni del Občine in hriboviti – južni del Občine. Področje Občine zaznamuje zmerno sveža kontinentalna klima.

Najsevernejši del naravnega okolja je vsekakor zaščitena pokrajina reke Mure. Mura in njeno neposredno okolje na tistem sta področju ohranila svoje naravne značilnosti. Za naravno gozdno vegetacijo je značilen hrastov gozd, navadni gaber, jelša, vrba, topola in robinija.

Zahvaljujoč raznolikosti habitatov, živalski svet je raznolik in bogat. Muro in njene rokavce ter bare in ribnike nastanjuje veliko število rečnih rib, dvoživk, močvirnih ptic ter travniki in nasadi z nizko in visoko divjačino.

V vodah Mure je zabeleženo trideset vrst rib, od katerih je največja družina krapov. Na robovih murske vegetacije razvija se kulturna krajina z zanimivimi vzorci  distribucije njiv in razporedom naselij ob rečnem toku.

Dejstvo, da je Sveti Martin na Muri do pred kratkim bil gospodarsko slepo črevo Medžimurja, vplivalo je na ohranjanje naravnega okolja na visoki ravni in razglasitev reke Mure kot zaščitene pokrajine. To dejstvo je vplivalo, da se celotni razvojni načrti usmerjajo v ohranjanje obstoječih virov in osmišljanje trajnostnega razvoja, ki bi imel ugodne posledice na naravo.

Vse te značilnosti so dober predpogoj za razvoj turizma, kopalnega turizma, posebno ekološkega turizma, proizvodnje zdrave hrane, vrtnarstva, vinogradništva, urejanje krajine ob reko Muro in dr.

Sveti Martin na Muri se nahaja na desni obali spodnjega toka reke Mure, v dolini med zadnjimi severnimi griči medžimurskih vinogradov – proti reki. Je najsevernejša geografska točka Republike Hrvaške. Dviga se nad diluvijalnih terasah, na pomembnem geostrateškem položaju. Na tistem je področju bil najlažji prehod čez reko Muro, ki je bil cenjen še od prazgodovine. Na prostoru Občine se jasno razlikujeta dva tipa reliefa: nižinski (severni del občine) in hriboviti (južni del občine). Za področje Občine je značilna zmerno sveža kontinentalna klima. Najsevernejši del naravnega okolja je zaščitena pokrajina reke Mure. Mura je s svojo neposredno okolico ohranila svojo naravno značilnost ter je bogata z raznolikim rastlinskim in živalskim svetom. Na južni strani Sveti Marin na Muri je obdan z vinogradi, rodovitnimi polji in gostimi gozdovi. Danes Občina Sveti Martin na Muri ima 13 naselij in 2.958 prebivalcev na površini od  25,14 km2, torej je gostota prebivalstva 117,1 prebivalcev/km2. Največje naselje je Sveti Martin na Muri v katerem živi okoli 800 prebivalcev.

 

Avtor članka: Petra Novinščak, prof. zgodovine in dipl. arheolog

NAJSTAREJŠA ZGODOVINA

Zgodovina Svetega Martina na Muri začenja se že v prazgodovini, ker smo našli najstarejše arheološke dokaze o kolonizaciji Keltov in panonskih Ilirov v hribovitem delu Občine, oziroma v naselju Gradiščak. Hidronimi, nazivi reke Mure in Drave, ki omejujeta Medžimurje so keltskega porekla, kot tudi ime poznejšega rimskega mesta  Halicanuma ustanovljenega v 1. st. po Kr. V Svetem Martinu na Muri se je nahajala najpomembnejša antična lokacija v Medžimurju – rimsko mesto Halicanum. Arheološka izkopavanja so dokazala obstoj antičnega naselja na površini od okoli 3 km2, kjer obstajajo številne premične arheološke najdbe ter sledovi antične arhitekture. Takoj se vidi pravilen urbani plan naselja v obliki kvadrata tako imenovanega urbs quadrata s prometnimi vzorci v pravilnem  pravokotnem sistemu (ko se ulice sekajo pod pravim kotom ti. cardo in decumanus).  V času izkopavanj razvidna so bila tudi mestna okrožja (insulae) ter prostor foruma (glavnega mestnega trga) in v jugozahodnem delu Občine se nahaja zgodnje rimsko cesarsko pokopališče (nekropola) Trnovčak.

V tem so delu odkrili 15 tumulov, grobnih hribih v katerih so pokopani bogati rimski kolonisti. Žal je večina tumulov oropana, tako da je le v enem najdena dragocena rimska keramika, zlati nakit ter steklene žare s pepelom in kostmi umrlega. Časovno spadajo v drugo polovico 1. st. po Kr. Razen tega, tukaj je velika količina nepremičnih in premičnih arheoloških najdb iz samega naselja Sveti Martin na Muri, kot so ostanki gradbenega materiala (različne vrste opeke, železni žeblji, antični mavec in vezava), kamnita baza stolpa, odlomki antičnega stekla, najdbe železnih ključev, nakita (fibule), glinenih oljenk, kamniti žrtvenik posvečen bogu Jupitru ter številni delci rimske keramike od 1. do 4. st. po Kr. Torej, na tem so mestu rimski osvajalci opazili že naseljeno planoto in varen prehod čez reko Muro ter ga izkoristili in zgradili naselje (vojaška trdnjava). Vojaška je posadka ščitila prehod, a z postopno migracijo Rimljanov in avtohtonega prebivalstva iz okolice nastalo je večje naselje, ki je v 2. stoletju po Kr., v času Hadrijanove vladavine, dobilo status mesta. Zaradi velikega števila vojakov rimske vojske in naseljencev, mesto kmalu postaje tudi pomembno trgovinsko središče. Dokaz za to so najdbe rimskega denarja in keramičnih peči v severnem delu mesta (za cerkvijo), kjer se proizvajala keramika v tako imenovanem Lončarskem mestnem okrožju.

V bližini se nahajalo korito za glino in veliki del keramičnega depoja z različno tipološko in kronološko keramiko (datacija: 1-6. st. po Kr.), med drugimi tudi veliko fragmentov tere sigilate, najlepše in najbolj kakovostne rimske keramike, ki so si jo mogli privoščiti edino aristokrati. Veliko število drobcev tere sigilate nam pove o kolonizaciji bogatega rimskega prebivalstva, predvsem vojaških in civilnih upraviteljev in o močni romanizaciji na tem območju.

V virih se navaja več različic imena naselja: Halicanum, Alicanum, Alicano, Lygano, Lingano, Olimacum, ampak se vsi lahko jezikovno in po vsebini povežejo z eno isto lokacijo. Halicanum je omenjen v nekoliko antičnih pisanih dokumentih: v delu »Cosmographia« anonimnega geografa iz Ravene, v Ptolomejevem delu »Geographice hyphegesis« ter v »Itinerarium Antonini« iz 2. st. po Kr. Še večja potrditev pravilne lokacije dali sta dve, v kamnu vpisani najdbi. Ena izmed njiju je sarkofag, ki se hrani v Muzeju Akvinkuma v Budimpešti, ki je dospel v muzej med dvema svetovnima vojnama. V sarkofagu je bila pokopana Julija Sekunda in iz napisa se lahko vidi da je iz Alicanuma. Drugi, bolj pomembni kamniti spomenik je oltar (ara) posvečen bogu Jupitru od strani konzularnega upravičenca Tita Cezernija Marcilina. Odkrili so ga leta 1978 v času zaščitnih arheoloških izkopavanj na položaju zgradbe Trgocentrove zgradbe (danes Metss):

Napis se glasi:

I (ovi) O (ptimo) M (aximo)

T (itus) CAESER

NIVS MARCI

LINVS B (eneficiarius) Cos (n) sularis

V (otum) S (olvit) L (ibens) M (erito)

 

Prevod (B. Stojko):

JUPITRU, VRHOVNEM BOŽANSTVU, TIT CEZERNIJE MARCILIN UPRAVIČENI KONZUL ZA PREJETO MILOST OPRAVI

Institucija konzularnih upravičencev, čeprav je deloma bila vojaške narave, povezana je s splošnimi gospodarskimi gibanji v tem delu province Panonije. Postaje upravičencev so se nahajale ob glavnih cestah in pomembnih trgovskih centrov v provincah, v katerih niso bile nameščene legije. Ohranjale so red in ščitile celovitost in varnost posestev rimskih državljanov in so skrbele o transportni storitvi (še posebej ob obisku cesarja). Rimsko ali romanizirano naselje Halicanum doživelo je svoj vrhunec v prvi sredini 3. stoletja po Kr. To je bilo najpomembnejše središče v Medžimurju, iz katerega se je širil rimski svetovni nazor in način življenja v okoliška območja. Obstaja število posameznih najdb (zunaj stratigrafskega konteksta), ki nam pričajo o bivanju na tem področju do velike migracije v 6. stoletju. V zgodnjem srednjem veku na to področje so se doselili Slovani in to nam pove slovansko pokopališče z belobrdsko kulturo iz 11. stoletja, ki je bilo odkrito v bližini sedanje cerkve sv. Martina.

NAJSTAREJŠA OMEMBA ŽUPNIJE IN CERKVE SVETEGA MARTINA

Prvo omembo župnije sv. Martina lahko najdemo na seznamu župnij Zagrebške škofije iz leta 1334 kot Sancti Martini in leta 1501 kot Sancti Martini Superior. Najbolj dragocen ohranjeni spomenik vse do danes je gotsko-baročna župnijska cerkev sv. Martina. Na tem zgodovinskem mestu najprej je zgrajena lesena župnijska cerkev in na sredini 15. stoletja na istem je mestu zgrajena kamnita cerkev v poznem gotskem slogu. Gotsko svetišče je poligonsko in obokano z zelo uspešnim poznogotskim mrežastim obokom, ki nosi deset konzol. Te konzole so zanimive, ker so izrezljane z rastlinskimi motivi in ​​imajo figure angelov ter je na eni konzoli vklesano leto 1468, zaradi česar je to najstarejši vklesan napis z arabskimi številkami na Hrvaškem. Prav zaradi teh dejstev je cerkev zelo dragocena in dobro znana ter zaščitena kot del hrvaške kulturne dediščine. Cerkev ima tudi grafite in freske iz 15. in 17. stoletja, vendar so zaradi številih gradbenih del v cerkvi tisti uničeni. Cerkev je bila v 17. in 18. stoletju nadgrajena (prečna ladja, zvonik) v baročnem slogu.

SVETI MARTIN, škof

Zaščitnik župnije še od 15. stoletja je sveti Martin. Sveti Martin je rojen okoli leta 315 v Sabariji, današnjem Szombathelyju, na Madžarskem. Čeprav ga je njegov oče, ko je Martin imel petnajst let, vpisal v vojaško šolo, Martin niti v strogi vojski ni pozabil na molitev, kar ga mu je omogočilo veliko del usmiljenja. Ko je enkrat videl premrzlega revnega človeka na cesti, izvlekel je meč in odrezal polovico lastnega vojaškega ogrinjala ter polovico podaril revežu. Naslednji večer je Martin imel vizijo Jezusa, kakor stoji ogrnjen s tistim plaščem. Kmalu zatem Martin se krstil in posvetil v duhovništvo. Ko je mesto Tours v Franciji ostalo brez škofa, je bilo odločeno, da bo Martin prevzel to mesto. Martin je sprejel to službo, vendar z veliko prepričevanja, ker je še vedno želel ostati ponižen in neopažen. Kot škof je širil vero med galskimi plemeni. Umrl je leta 397 in je bil pokopan v katedrali v Toursu. Škof je bil 27 let. Na slikah je prikazan kot vojak, ki revežu daje svoj plašč ali kot škof s palico in gosko. Legenda pravi, da se, ko ni hotel škofje mesto, skril, ampak so ga goske oddale s svojimi glasovi. Svetega Martina slave kot tistega, ki krščuje mošt, čeprav ni nobene povezave med njim in vinogradom. Ker se njegovo ime praznovalo v letnem času, ko nastaja mlado vino, vinogradniki so ga sprejeli kot svojega zaščitnika. Danes se v Svetem Martinu na Muri 11. november praznuje kot dan Občine in na tisti dan se opravljajo obredi blagoslova mladega vina ob pečeni martinjski goski. Goska, ki ima v kljunu kup grozdja je tudi na občinskem grbu.

KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED OD SREDNJEGA VEKA DO DANES

Skozi zgodovino se ime mesta spreminjalo nekajkrat in so ga zvali: Pomorje, Martin na Muri, in v času madžarske uprave Muraszentmarton. Zgodovina Svetega Martina na Muri v skladu je z zgodovino Medžimurja. Svoje posesti tukaj so imele pomembne hrvaške in tuje plemiške družine: Lackovići, Celjski, Zrinski, Althani ter grofi Feštetić. Namreč, okolica je primerna za pridelavo grozdja in drugih kultur, tako da je področje bilo obilno z vinogradi in njivami. S mestom je povezana legenda o nesrečni ljubezni Nikole Malakocija iz 16. stoletja, znanega junaka in pogostega zmagovalca viteških turnirjev. Bil je prijatelj Jurja Zrinskega, tako da je Zrinski, ki je bil navdušen z nastopom Nikole Malakocija na viteškem turnirju v Čakovcu, Nikoli podaril grad v Gradiščaku in okoli njega toliko zemlje, kolikor daleč padne buzdovan, ki ga je Nikola vrgel iz svoje močne desnice. Buzdovan je poletel do reke Mure, kjer je Nikola pozneje zgradil svoj drugi grad, Lapšinu. Nikola je kmalu porušil grad v Gradiščaku, ker ga je spominjal na smrt njegove zaročenke Izabele Petroci. Ona se, namreč, vrgla v smrt, ko je izvedela, da se zaradi verskih razlogov ne moreta poročiti. Ta je legenda pomembna, ker govori o borbi katolikov in protestantov na koncu 16. stoletja v našem kraju. Nikola se je preselil v svoj drugi grad v Lapšini, ki je obstajal vse do 30-ih let 20. stoletja, ko so ga zaradi slabega stanja porušili in lokalni prebivalci so gradbeni material uporabili za svoje hiše. Danes lahko vidimo hiše, ki so grajene od ostankov gradu v Lapšini. 18. in 19. stoletje je bilo obdobje izmene madžarske in hrvaške uprave v Medžimurju in v Svetem Martinu na Muri. Prebivalci Svetega Martina na Muri in okolice so se že od nekdaj ukvarjali s kmetijstvom – kmetovanjem, živinorejo in vinogradništvom. Veliko moških je delalo v rudniku »Medžimurski ugljenokopi«. Delali so kot rudarji, minerji, vozači… Dokaz za to so razpršene »halde« (navozi jalovine iz rudnika) v okolici Svetega Martina na Muri in po Medžimurju, kot tudi 7 grobov umrlih rudarjev, ki so življenje izgubili v eni izmed številnih rudniških nesrečah in kateri se nahajajo na pokopališču v Svetem Martinu na Muri. Rudniki premoge so se zaprli leta 1972. Bila je razvita tudi proizvodnja opeke. Opeka se proizvajala ročno, kar je bil zelo težko in naporno opravilo. Na začetku 20. stoletja so odkrili termalne vrelce ob raziskovanju področja za eksploatacijo nafte. Do gradnje prvega bazena v Toplicah »Vučkovec« (današnje Toplice »Sveti Martin«) prišlo je že leta 1931. 20. stoletje zaznamovala sta dve svetovni vojni, zaradi katerih je v Medžimurju bila prisotna močna madžarska uprava in madžarizacija lokalnih prebivalcev. Po drugi svetovni vojni, leta 1945, se je Martin na Muri (odvrgli so pridevnik sveti zaradi socialističnega sistema v državi) kot del Medžimurja vrnil v sestavo Hrvaške, oziroma SFRJ. Od hrvaške neodvisnosti Sveti Martin na Muri je bila ena izmed 22 hrvaških občin. V času Domovinske vojne (1991 -1995) so mnogi branitelji iz Občine branili Hrvaško in nekateri so svoje družine zavili v črno. Danes Občina Sv. Martin na Muri ima 13 naselij s skupno 2 958 prebivalcev na območju od  25,14 km2.