MuraDrava
 
 

Štrigova

Štrigova

Štrigova

Štrigova je kraj, kjer se zemlja zaljubila v nebo ter ga poljublja s svojimi bregovi in nebo ji vrača s tistim najboljšim, kar ima. Soncem in dežjem, ko jih potrebuje, snegom in meglo, ko išče zaščito.

In z ljudmi je tako. Zanašajo se en na drugega, imajo čisto dušo in um, še vedno so sproščeni na način starih navad, ki so neopazno zaznamovale življenje v harmoniji z naravo. Vse, kar je moderen svet skoraj pozabil, v Štrigovi in njenem okolju se še vedno živi.

Pravijo, da je to rajski kotiček. Tam so zeleno-zlati bregi, ki so okrašeni z vinogradi, katerih pridelek daje božansko pijačo, šume čistijo zrak, skriti zemljani poti krepijo telo in doline grejejo družinske domove. Štrigova se nahaja tam, kjer se zemlja in nebo poljubljata. Ona je tam, kjer se vsi počutijo doma in v ta se dom spet in spet vračajo.

Na meji s Slovenijo, na skrajnem severu Hrvaške, v Medžimurju, na nadmorski višini od 202 metra – živi Štrigova. V ozadju preciznih informacij, ki o življenju v Občini Štrigova imamo danes, nam iz zgodovine prihajajo za uho in domišljijo zanimive legende. Te govorijo o srednjeveškem gradu na Štrigovčaku, katerega izginotje je zavito v tančico skrivnosti. Obstajata dve teoriji: ena pravi, da je trdnjava gradu uničena v času otomanskih pohodov, druga pa da je ogenj, kot »božja kazen«, zajel stavbo zaradi ponosa grofov Celjskih.

Dejstvo je, da se Občina Štrigova razteza na 44,79 kvadratnih kilometrov površine, na katerih je razdelila svojih deset vasi. Banfi, Grabrovnik, Jalšovec, Leskovec, Prekopa, Robadje, Stanetinec, Sveti Urban, Štrigova in Železna Gora skupaj imajo skoraj tri tisoč prebivalcev, za katere je 19 kilometrov razdalje od Čakovca oblikovalo življenje v miren in zaželen ritem. Ne, ta naselja niso spalnice, vendar slikovite pokrajine, katerim ljudje dajejo obliko in smisel skozi kmetijstvo in proizvodnjo vina, turizem in gostinstvo, verske in glasbene programe. Urejenost prostora in družbe se spremlja v Državnem arhivu za Medžimurje, ki ima sedež v Štrigovi, v stavbi iz leta 1912.

Središče verskega življenja je cerkev sv. Marije Magdalene v srcu Štrigove, ki je zgrajena v 17. stoletju. V bližini je tudi cerkev sv. Jeronima, ki je zgrajena izmed 1739 in 1752 na temeljih bazilike iz zgodnjih krščanskih časov. V cerkvi, ki je spomenik kulture najvišje kategorije, skrivajo se neprecenljive freske baročnega slikarja Ivana Rangera. Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške od leta 2010 nenehno raziskuje notranjost cerkve. V neposredni bližini se nahaja kompleks nekdanjega pavlinskega samostana.

Po izročilu, prvo vinsko trto so na hribih štrigovskega kraja zasadili stari Rimljani. Zato je naravno, da je simbolični zaščitni znak te pokrajine danes Medžimurska vinska cesta – najboljši originalni turistični produkt kontinentalne Hrvaške v letu 2007. Na njej več deset vinarjev uspevajo ponujati najboljše sadove iz njihovih vinogradov. Okoli trideset degustacijskih prostorov in vinskih kleti, ki so vklopljene v pejsaž medžimurskih hribov, so vsakdanja destinacija številnih obiskovalcev od doma in tujine, mesto zasebnih in poslovnih srečanj.

Cerkev sv. Jeronima

Na mestu današnje cerkve svetega Jeronima je bila zgrajena cerkev še pred 15. stoletjem, vendar je bila požgana v pohodu Turkov na Dunaj. Ta prva cerkev je bila verjetno iz lesa. Potem so grofi Celjski zgradili cerkev za katero se misli, da je bila uničena v potresu leta 1783. Današnja cerkev je grajena od leta 1738 do leta 1749. Vzporedno s cerkvijo je bil zgrajen tudi pavlinski samostan. Leta 1761 dograjena sta zvonika in devet let pred tem, 1752, bil je dograjen tudi prostor za pevce (kor). Cerkev je znana po svojima dvema zvonikoma, kar je zelo specifično, ker se dva zvonika običajno gradita na katedralah. Cerkveni tloris je skoraj identičen znani baziliki sv. Petra v Rimu. Največja vrednost cerkve je v tem, da je v 18. st. znani freskoslikar Ivan Ranger okrasil del svetišča.

Grad Banfi

Omenjen je v 13. stoletju. Baročna zgradba izgrajena je večinoma v 18. stoletju na hribu Banfi z razgledom proti Štrigovi. Za grad se veže ljubezenska zgodba o hrvaško-ogrskem kralju Matiji Korvinu in lepi grofici, hčeri lendavskega grofa Banffya, kateri je kralj Matija zgradil grad kot nadomestilo za prikrajšanje srečanj zaradi njegovih državnih obvez. Grad je bil v lastništvu Feštetićev, čakovečke odvetniške družine Fernetović, Agromeđimurja in danes je v lastništvu družine Žižek.

Grad Fodroczy-Dunay

Grad v Štrigovi je danes v ruševinah, bil je pa zgrajen v vzdušju klasicizma iz časa bidermajerja z odprtim stebriščem na štirih stebrih in polkrožnimi vrati in okni na fasadi.

Nekatere zgradbe še vedno čakajo na svoje lastnike, ki bi bili pripravljeni investirati nekaj denarja, a v zameno dobiti neprecenljivo bogastvo kulturne dediščine in ponosa starodavnega plemstva.

U središču Štrigove je stavba stare osnovne šole, ki je bila zgrajena leta 1913 in je tedaj bila najbolj moderna v nekdanji Avstro-Ogrski in se danes v njej nahaja sedež Državnega arhiva.

Grad Tkalec

Grad Tkalec je majhna domačija, ki se nahaja v bližini Štrigove in ki je bila zgrajena na sredini 18. stoletja v poznem baročnem slogu. Zgradili so ga pavlinci iz Štrigove kot poletno rezidenco. Od sredine minulega stoletja bil je v lastništvu plemiške družine Zichy, ki se ukvarjala z vinogradništvom. Danes je v lastništvu podjetnika Zlatka Počuča, ki je obnovil vinogradniško opremo s stiskalnico velikih dimenzij na kateri je vrezano leto 1858.

Vinska cesta

Vinsko trto na blagih medžimurskih hribih prvi so zasadili stari Rimljani. Danes je pokrajina Zgornjega Medžimurja zaznamovana z več kot tisoč hektarjev vinogradov, vendar je ohranila izjemno biotsko raznovrstnost.

Ponudba Medžimurske vinske ceste sestoji od okoli trideset lepo urejenih vinskih kleti in degustacijskih prostorov. V njih lahko poskusite in kupite vrhunska bela vina (pušipel, sauvignon, chardonnay, traminac, rumeni muškat, graševina, renski rizling, beli in sivi pinot, zeleni silvanac…), marsikatero rdeče vino in roze (črni pinot, syrah, cabernet savignon…). Razpon vin je od odličnih hišnih vin – mešanice, preko sortnih, do vrhunskih predikatov – izbornih trgatev ali ledenih vin.

Sestavni del vinske ceste so tudi restavracije s tradicionalnimi specialiteti, razgledne točke, kolesarske steze in pešpoti. Skozi leto na vinski cesti potekajo vinski prazniki in festivali: januar – „Vincekovo“, maj – „Urbanovo“, september – „Rokovo“, november – „Martinje“. Vse ceste in sami objekti so označeni z »rjavo« turistično signalizacijo ter ih ni težko najti.

Individualni obisk kletem in degustacijskim prostorom je treba napovedovati po telefonu. Kakovostna vina in s tem povezane storitve to vinsko cesto uvrščajo v sam vrh hrvaške enološke ponudbe ter je leta 2007 razglašena za najboljši turistični produkt kontinentalne Hrvaške.