MuraDrava
 
 

Črenšovci

Črenšovci

Črenšovci

Občina Črenšovci je bila ustanovljena 1.1.1995. Razprostira se na 34 km2 površine. Vključuje naselja Črenšovci, Trnje, Žižki, Gornjo Bistrico, Srednjo Bistrico in Dolnjo Bistrico. V občini živi 4.137 prebivalcev (Vir: Statistični urad RS, polletni podatki za 2011). Občina Črenšovci leži pretežno ob reki Muri, ki ponuja edinstveno floro in favno, kar daje okolju poseben pečat. Prav tako je mejna občina, saj meji na sosednjo Hrvaško.

Področje občine se nahaja na levem bregu reke Mure, na osrednjem Dólinskem. Na Južnem delu je njena naravna meja reka Mura, ki je od leta 1991 tudi mejna reka med Slovenijo in Hrvaško. Na severni, vzhodni in zahodni strani značilna ravninska krajina neopazno prehaja v ravninski svet sosednjih občin. V nasprotju z mokrotnim in gozdnatim območjem ob Muri je ta del suh in intenzivno obdelovan razen v vzhodnem delu kjer se ob Liboviji in Črncu pojavljajo močvirni travniki in pretežno jelševi gozdovi.

Kot celotno Dólinsko tudi Občino Črenšovci v krajinskem pogledu najbolj zaznamuje reka Mura, ki daje prav poseben pečat celotni pokrajini ob njej. Kljub urejenosti poplavnega območja in omejitev le te, najdemo še prodišča, mrtvice in poplavne loke znotraj vodnih nasipov, ki danes varujejo prebivalce pred včasih divjo reko. Rečna struga, prodišča, rokavi, rečna jezera, poplavni gozdovi in logi so zatočišča številnih redkih živalskih vrst, zato je za ta del Občine Črenšovci značilna raznovrstnost življenjskih prostorov in s tem visoka biotska pestrost. Področje je bivališče nekaterih redkih in zaščitenih živali, prodišča sredi reke so gnezdišča nekaterih ptic, domače so bele štorklje, tudi vidre in v zadnjem času bobri so doma v Muri in njenih mrtvicah. Ekološko-naravna izjemnost tega okolja je bila potrjena z vključitvijo območja v evropsko mrežo ekološko pomembnih in varovanih območij Natura 2000, obenem pa je območje zaščiteno tudi z Direktivo o habitatih in Direktivo o pticah.

Na drugi strani dajejo pomemben krajinski pečat občini dolge, pretežno ozke pravokotne njive, ki se zlivajo s prostrano prekmursko ravnico. Dólinsko je aluvialna ravan, pas ob reki Muri je zgrajen iz proda in peska, ki ga je reka nanosila in odložila na svojih bregovih. Pokrajina se postopoma znižuje proti jugovzhodu, kamor teče reka Mura. Povprečna nadmorska višina je 172m. Ravninska tla so rodovitna, ponekod na finih glinenih nanosih tudi zamočvirjena. Padavin je malo, vendar ima mokrotnejša prst večjo sposobnost zadrževanja vode, zato posledice suše (na leto pade okrog 600mm padavin) razen na levem bregu Črnca niso tako izrazite, kot bi lahko bile.

Ker je zemlja na območju občine rodovitna so bili gozdovi v preteklosti v veliki meri izkrčeni. Ostala so le še manjša območja v okolici Trnja in Žižkov ter JV od Črenšovcev ( Orlovšček) Zato pa so bogatejši poplavni logovi ob reki Muri, ki jih sestavljajo mehki listavci, kot so vrbe, topoli, jelše, ponekod tudi trši listavci kot so dob, jesen in brest. V preteklosti je bila v Občini Črenšovci pomembna kmetijska dejavnost živinoreja, zato so stalnica pokrajinske podobe tudi pašniki in travniki, ki pa se pod vplivom prestrukturiranja kmetijstva vedno bolj spreminjajo v njive ali pa zaraščajo. Biotsko so še posebej zanimivi negnojeni suhi travniki, vendar nam pestro podobo in sestavo ponujajo tudi močvirnati travniki, porasli s šašjem in močvirskimi travami, narcisami, močvirskimi tulipani in rumenimi maslenicami. Tri vasi Občine Črenšovci, Črenšovci, Trnje in Žižki so tipična panonska obcestna naselja. Hiše so razporejene ob glavni cesti, v Črenšovcih ob glavni cesti med Mursko Soboto in Lendavo. Preostale tri vasi, Dolnja, Srednja in Gornja Bistrica, ki so nastale ob starem rokavu Mure pa so oblikovane kot gručasta naselja. Razporeditev hiš kakršna koli že, življenje tukajšnjih prebivalcev v temeljih določa panonska ravnica, njeno podnebje ter družbeno-gospodarske, socialne in kulturne danosti panonskega prostora. Prav ta panonska pokrajina s svojimi krajinskimi, vremenskimi in kulturnimi posebnostmi pa je čedalje bolj zanimiva za cilj obiskovalcev, ki iščejo drugačnost in prvinskost. V ravninski svet dolnjega Prekmurja, kjer leži Občina Črenšovci, med reko Muro in potokom Črnec, so ljudje iz smeri vzhoda prihajali že pred tisočletji. Ob Muri, ki je bila odlična naravna pot, se je prišlekom na obeh bregovih odpirala ravnina, zelo primerna za poljedelstvo. Pri Hotizi, nedaleč od Črenšovcev, so našli v reki deblak (leseno primitivno plovilo) star čez 6000 let, ki danes velja za najstarejši dokaz človekovega delovanja na tem področju. Tukajšnje prvotne naselbine so iz bakrene dobe (4.-3. tisočletje pr.n.št.), taki naselji sta Jagodišče v Črenšovcih in Peščare pri Gomilici, iz bronaste dobe (2. tisočletje pr.n.št.) recimo na travniku Gosposko pri Hotizi in iz železne dobe (1. tisočletje pr.n.št.), tako je znana lokacija Duge njive pri Trnju.

Antična doba se je v teh krajih pričela z rimsko osvojitvijo okrog začetka našega štetja. Prinesla je dolgotrajno oblast in prve pomembnejše spremembe krajine, ki so bile delo človeških rok. Južno od Črenšovcev, pa tudi v Gomilici in Brezovici ohranjeni deli cestne trase z obcestnimi jarki govore o obstoju ceste, ki je bila del cestnega omrežja rimskega imperija, ki je vodila med Panonijo in Italijo. Ta je vodila do Mure pri vasi Kot in se je nadaljevala na nasprotnem bregu čez Sv. Martin na Muri (takrat Halicanum) v smeri proti Ptuju (Petovio). V trnju so našli več rimskih antonianskih kovancev iz 3. stoletja, kar je dokaz, da so tod ljudje vsaj prehodno potovali, če že ni bilo stalnih naselij. To pa je že obdobje nemirov na Panonski nižini, ko so se različna ljudstva preseljevala in tako ali drugače zaznamovala področje.

V 6. in 7. stoletju so se na tem območju pojavili Slovani, ki so se končno naselili na tem območju. Avari, živeči v Panonski nižini so vedno znova vpadali na to območje, vse dokler ni med leti 796-803 cesar Karel Veliki zavzel celotne Panonske nižine vse do reke Donave. Prekmurje je kasneje spadalo pod večjo kneževino s sedežem v gradu Blatenski kostel/Blatograd ob zahodni obali Blatnega jezera. Prvi močnejši roparski vpadi madžarskih jezdecev konec 9. stoletja pa so naznanili prihod Madžarov (Hunov) v Panonsko nižino.

Skozi večji del 10. stoletja so madžarski vpadi opustošili pokrajino in zdesetkali prebivalstvo. Ozemlje med Slovenskimi goricami in sedanjo mejo z Madžarsko je bilo nato vse do poznega 11. stoletja pravzaprav brez trdne oblasti, nekakšen obmejni pas med zahodnim Rimskim cesarstvom in madžarsko državo, ki je leta 1000 postala kraljevina in območje z nenadnim udarcem osvojila še pred koncem 11. stoletja vse do črte Gornja Radgona-Ptuj in ga vključila v državno ozemlje.

Prekmurje je tedaj postalo sestavni del Kraljevine Madžarske, točneje del dveh obmejnih županij Vas/Železno in Zala, in tako je ostalo vse do leta 1919. Madžari so na ozemlju postavili stražne stolpe in na razseljeno področje naseljevali Slovane iz drugih področij, na primer današnje Slovaške in Slavonije. Na prelomu 12. in 13. stoletja si je sosednje cesarstvo s protiudarcem iz smeri Maribora in Ptuja povrnilo ozemlje vse do reke Mure, ki je tedaj postala nova meja. Nekako v tem obdobju vstopi v zgodovinsko podobo regije območje Občine Črenšovci. Dotlej edini že naseljeni kraj v neposredni bližini je bil Črnec (danes Turnišče), imenovan po istoimenskem potoku, s staro župnijsko cerkvijo, zgrajeno pred 13. Stoletjem. Področje med Muro in Ledavo je bilo takrat v lasti rodbine Jure, ki je najverjetneje tudi opravljala stražno službo na tem področju.

Do leta 1232 je vzhodno od njih živel slovanski prebivalec Strochona (Strahinja) z večjo družin, verjetno tudi stražnik, ki pa je tedaj prodal del svoje zemlje Haholdu iz Dolnje Lendava (danes Lendava). Malo kasneje se je družina Jure s Haholdom zapletla v spore in se po zgladitvi le teh odselila iz Črnca v gornje Prekmurje. Družina Hahold, pozneje Banič / madžarsko Banfi iz Doljne Lendave, gospodje Dolnjelendavski, je tako postala novi edini gospodar območja turniške župnije ter same župnijske cerkve. V naslednjih letih je poskrbela za novo in novo priseljevanje slovanskih prebivalcev.

Najverjetneje je ugodna prometna lega tik ob srednjeveški poti met Dolnjo Lendavo, Beltinci in Mursko Soboto vplivala na nastanek zaselka Črenšovci (Chremsouc, Chrensouch) na lokaciji, kjer stoji naselje še danes. Najstarejši zapis krajevnega imena datira v leto 1322. To pomeni, da so se prve družine naselile na to območje že vsaj dve generaciji poprej. Odtlej je kraj stalno naseljen. Sredi 14. stoletja je tu stala prva lesena kapela posvečena Sv. Križu. Postavili so jo za versko oskrbo ljudi v jugovzhodnem delu župnije Črnec med Muro ter za območje Trnja, Žižkov in Polane. V 14. stoletju so dolnjelendavski gospodje imeli v Črenšovcih sedež večjega upravnega urada z imenom Kendinci/Kendynch, kar pa ni bilo ime samega zaselka, temveč območja.

Ime Črenšovci zagotovo izvira iz domačega izraza črensa za nekdaj tu zelo razširjeno rastlino. Vse do danes domačini v govoru in tudi tukajšnja župnija bolj uporabljajo starejšo uradno obliko imena Črensovci. Do spremembe ene črke v imenu je prišlo po drugi svetovni vojni. Izvor imena Trnje je razumljiv, medtem ko je sedanje ime Žižki malce nenavadno. Nastalo naj bi po imenu več tukajšnjih starih družin Žižek, lahko pa bi izhajalo tudi iz domačega izraza žižek , kar pomeni žitni molj. Prostor sedanje Gornje in Srednje Bistrice je v 14. stoletju dobil dve imeni: Bistrica oziroma Obe Bistrici, saj sta bila s tem mišljena oba zaselka. V istem obdobju sta za Gornjo Bistrico znani dve imeni, Zunanja in Velika Bistrica. Sam izraz Bistrica izvira iz bistre vode, ki je je bilo na tem področju ogromno. Enotno ime Bistrica se je še vrsto let uporabljalo za vsa naselja skupaj, enovito, natančneje jih moremo ločevati šele od časa nekje pred 300 leti.

Tedanje prebivalstvo je bilo v veliki večini slovenskega izvora, bili so podložniki gospodov Banič, vendar so bili posamezni kmetje tudi osebno svobodni. V 14. stoletju beležimo hujšo stisko zaradi epidemije kuge in vojne med madžarskim kraljem in cesarjem Friderikom Habsburškim v letih 1479-1480. V letu 1520 so bile vse tri Bistrice opustošene, prebivalci pa so zbežali ali pa so jih pobili, vendar se je kasneje pregnano prebivalstvo počasi vračalo nazaj.

Poraz madžarske vojske proti Turkom pri Mohaču leta 1526 je zmagovalcem na široko odprl vrata v obširno pokrajino, Prekmurju najbližje so prišli leta 1600, ko so zavzeli utrdbo Velika Kaniža/Nagykanizsa, od koder so do Črenšovcev jezdili tri dni. Zato je bilo celotno 17. stoletje čas vojn, strahu, teroriziranja in ropanja tukajšnjega prebivalstva. Najhuje je bilo med 1640 in 1690. V tem čas so prebivalci dobili tudi novo gospodo, grofje Baniči Dolnjelendavski so leta 16465 izumrli, nasledil pa jih je grof Franc Nádasdy, ki je ustvaril novo zemljiško gospostvo v Beltincih. Nádasdy je zaradi organiziranja zarote zoper kralja bil usmrčen, njegovo premoženje pa zaplenjeno. Ozemlje je zakupil znameniti škof Jurij Széchény, kasneje pa sta jo pridobila njegova sorodnika Julija in njen mož baron Ladislav Ebergény, po njuni smrti (1724) pa njuna hči Helena, poročena Csáky. Ta družina je gospodarila tudi na območju črenšovske občine vse do leta 1816.

Po letu 1550 je bil v župniji v Turnišču odstavljen rimo-katoliški župnik, nastavljen pa luteranski in ljudje so se hočeš nočeš morali prilagoditi. Vendar je že leta 1608 grof Krištof Banič zavrgel protestantizem in se spreobrnil, ter poskrbel, da se je rimo-katoliški duhovnik ponovno vrnil. Do konca sedemnajstega stoletja je protestantizem iz teh krajev popolnoma izginil, kmalu po kugi v letih 1679/1680, ki je zahtevala velik davek, se je začela vojno za izgon Turkov in po njenem koncu še večletni upor Franca Rákióczyja zoper kralja. Tako je šele v zgodnjem osemnajstem stoletju naposled napočila doba miru.

V 18. stoletju, času vladanja Marije Terezije je nastopilo obdobje upravnega napredka, pojavili so se novi uradi, Razdelili so se nekoč veliki okraji, nastala je nova župnija Beltinci, prvič so popisali prebivalstvo, nastal je prvi kataster s katerim so uredili davčne in ostale bremenitve ljudstva, leta 1777 je bila ustanovljena nova škofija Szombathely (Sombotel), ki je zajela celotno Prekmurje. V tem času je v Črenšovcih začel delovati javni notar. Izdelane so bile prve topografske karte področja, ki so vključevale tudi področje Občine Črenšovci pred več kot 220 leti.

Leta 1807 je bila ustanovljena župnija Črenšovci, ki je vključevala Črenšovce, Trnje, in Žižke, ter vse tri Bistrice prvi župnik je bil Peter Borkovič, ki je prej deloval v Dolnji Lendavi. Kmalu po ustanovitvi župnije je v Črenšovcih zrasla prva izobraževalna ustanova, šola, najbližja je do takrat bila v Turnišču, kjer so jo postavili že v 16. stoletju luteranci. Novo zgradbo, ki je nadomestila staro leseno so zgradili 1860.

Črenšovci so na poti skozi 18. stoletje rasli, se razvijali in sčasoma postali pomembnejši kraj ob prometni povezavi. Pojavilo se je vedno več novih obrtnikov, nastal je mešani obrtniški ceh, v katerega so se združili tkalci, mlinarji, kovači, kolarji, sodarji, mizarji, mesarji, ključavničarji in ostali. Vseeno pa ni bilo gospodarskega napredka v smislu razvoja novih gospodarskih vrst, ni bilo vlaganja v razvoj, še zmeraj je gonilna sila preživetja ostajalo kmetijstvo.

Nezadovoljstvo ljudi je naposled pripeljalo do marčne revolucije leta 1848, ki jo je oblast po letu in pol zatrla, uveden pa je bil strog nadzor državnopravnega sistema. Starodavne vaške občine so postale krajevne in katastrske male občine, ki so jih kontrolirali na sedežih županijskih okrajev. Nova mala občina Črenšovci je kot največje naselje dobila sedež državnega notarja za področje malih občin Trnje, Žižki in vseh treh Bistric. Kljub odpravi osebne in sodne podrejenosti kmetov gospodom, pa niso izboljšali splošnega stanja v družbi, saj je večina še zmeraj ostala malih in ubogih kmetov z nekaj zmelje, pa tudi število »kočarjev«, najemniških delavcev se je večalo. Zaradi revščine in brezdelja se je vedno več ljudi odločalo za sezonsko delo na tujem, odhajali so tudi v Ameriko.

Takoj po sredini 19. stoletja so v vaseh začele nastajati nove šole, leta 1856 v Srednji Bistrici, leta 1902 so odprli še eno v Dolnji Bistrici. V Trnju so jo odprli leta 1894 in leta 1906 v Žižkih. Črenšovci so dobili svojo leta 1860, ki je služila več kot 100 let. Do leta 1880 so poučevali v domačem jeziku, nato pa ga je izpodrinila madžarščina. Do izbruha prve svetovne vojne je področje pridobivalo šole, cerkve in izgubljajo svojo narodnostno identiteto, saj so oblasti na silo poskušale pomadžariti prebivalstvo in prepovedalo vsakršno rabo slovenskega jezika.

Po koncu vojne je sledilo leto 1919, ki je prineslo mnogo sprememb, zbor intelektualcev se je odločil priključiti področje Prekmurja k novoustanovljeni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasneje Kraljevini Jugoslaviji. Ljudje so z agrarno reformo pridobili zemljo grofov, nacionalizirana je bila grofija Beltinci. Prekmurje je prešlo pod veliko upravno enoto Maribor, male vaške občine so ukinili 1935 in ustanovili novo združeno občino Črenšovci. Novozgrajeni Dom (»Naš dom«) je postal tudi prosvetni dom, sedež krajevne knjižnice in ponos kraja. Do leta 1928 je delovalo edino telovadno društvo Orel, ki je imelo tudi dekliški oddelek, edinega v Prekmurju. Kmalu so pričela nastajati tudi prva gasilska društva, gasilsko društvo Črenšovci je eno najstarejših v Prekmurju. Vse do leta 1929 se je stanje izboljševalo, , ko pa je izbruhnila kriza, se je stanje nenadoma in drastično poslabšalo.

Leta 1937 je nastal prvi podrobnejši popis prebivalstva Občine Črenšovci. Nekaj podatkov: število prebivalcev 4.912, 821 hiš, 826 kmetov, eden kočar, 40 najemnikov, celotna površina občine je bila 3.160 ha, v občini je bilo nekje 1.700 glav goveda, 2.000 svinj, nad 8.000 perutnine različnih vrst, 10.000 sadnih dreves raznih sort. Nekaj je bilo čebelarstva, pomemben je bil ribolov na Muri, bilo je nekaj rečnih mlinov, trije so bili tudi na Črncu.

Aprila 1941 je napad nemških čet pomenil začetek druge svetovne vojne za Jugoslavijo, Nemci so Prekmurje prepustili Madžarom, ki so ga preprosto pahnili v čas pred 1919. Konec avgusta 1941 si se na Kamenščicah pri Črenšovcih zbrali prvi aktivisti in privrženci odpora in ustanovili zbor OF za Prekmurje, kar pa Madžarom ni ostalo skrito in so nekateri plačali z življenji. Madžarska oblast je morala 15. oktobra 1944 odstopiti, nadomestila jo je madžarska fašistična stranka. Prekmurju se je z vzhoda bližala Rdeča armada in maja naslednje leto je nastopila nova država, najprej v obliki vaških odborov OF, ki so nato postali narodnoosvobodilni odbori (NOO), prvi organi ljudske oblasti. Prekmurje je postalo del Socialistične republike Slovenije, ta pa del Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ta je ponovno ukinila Črenšovsko občino in področje upravno dodelila Lendavi, tu je bil od leta 1955 sedež okraja, nato pa od 1963 sedež občine Lendava.

Država je izvedla agrarno reformo, velikim kmetom odvzela zemljo, obvezno je bilo včlanjevanje v zadruge in zadružne ekonomije, oddajanje pridelka, kar pa je ljudi samo še bolj pahnilo v bedo in revščino. Ponovno je poraslo število izseljenega prebivalstva, ki je iskalo kruh v tujini. Ob koncu 50.let se je z novimi možnostmi zaposlovanja življenje začelo postopoma izboljševati. Pojavile so se prve tovarne v Turnišču (Planika), Veliki Polani (Deloza) in Beltincih (Beltinka), pa ogromna tekstilna tovarna Mura v Murski Soboti ter obrati v Lendavi. V 70. je v Žižkih nastal manjši obrat za usnjeno galanterijo TOKO, ki pa je sčasoma vedno bolj rastel in povečeval svoje kapacitete. Gospodarstvo je bilo v vzponu, uredilo se je tudi kmetijstvo, država je uredila trg, Pomurske mlekarne so odkupile mleko in uredile zbiranje, pojavljalo se je zmerja več novih obrti, storitev, kakovost življenja je rasla.

Na področju izobraževanja pa je razvoj tekel počasneje, leta 1965 so šolo v Žižkih zaprli, prav tako v Trnju. Leta 1965 je bila zgrajena nova šola v Črenšovcih, poimenovana po Francetu Prešernu. Zgrajena je bila tudi osnovna šola Prežihovega Voranca na Srednji Bistrici. Nadaljevanje izobraževanja je postalo mogoče sprva na gimnaziji v Murski Soboti, kasneje še v Lendavi in Ljutomeru, pojavile so se tehnične srednje šole, omogočeno je bilo izvajanje študija sprva v Ljubljani nato pa še v Mariboru. Pojavil se je nov problem, ki ga opažamo še danes, to je beg možganov.

Vir: Zgodovina Prekmurja, Ivan Zelko, Pomurska založba 1966, Občina Črenšovci, urednik Franci Jut, Franc-Franc 2008.